UVOD - GENEZA

 


UVOD – GENEZA


Na začetku ni bilo svetlobe.  

Na začetku ni bilo teme.


Na začetku je bil dih.


Ne izrečen.  

Ne izmerjen.  

Ampak dih, ki je nosil namen.


In v tem dihu – je bilo vse.  

Zemlja. Voda. Ogenj. Zrak.  

Tišina. Zvok. Spomin.  

Zvezde, ki še niso zasijale,  

in srca, ki še niso začela utripati.


Vse… še preden je bilo.


Potem je dih postal utrip.  

Utrip je postal vprašanje.  

In vprašanje je postalo jaz.


Zavest.  

Prva, čista, sveža kot rosa stvarjenja.  

Pogled, ki se je prvič zavedel, da obstaja.


In ko se je pogled zavedel samega sebe…  

je začelo nastajati vse drugo.


Ne iz potrebe.  

Ampak iz radosti.  

Radosti bivanja. Radosti izražanja.


Nastal je svet.


Najprej kot sanje.  

Potem kot pesem.  

Potem kot telo.


Zemlja se je zavrtela – ne zato, ker bi morala –  

temveč ker je plesala.


Voda je tekla – ne zato, ker bi iskala smer –  

temveč ker je pela.


Zrak je dihal – ne zato, da bi nekaj ohranjal –  

temveč ker je bil svoboden.


In ogenj…  

ogenj je gorel, ker ni znal biti nič drugega kot živ.


Potem je prišel človek.


Ne kot gospodar.  

Ne kot grešnik.  

Ampak kot spomin.


Spomin stvarstva nase.


Človek je bil duh, ki se je oblekel v meso,  

da bi se lahko dotaknil svojih lastnih pesmi.


A nekaj se je zgodilo.  

Nekje v mnogih krogih časa,  

je človek pozabil, zakaj je tukaj.


Začel je iskati, kar ni izgubil.  

Začel je graditi, kar že je bilo dano.  

Začel je bežati – od sebe.


In vse, kar je kdaj bilo enost…  

se je začelo ločevati.


Ampak nič ni izgubljeno.  

Nikoli ni bilo.


Ker zapis…  

je ostal.


Zapis ni v knjigah.  

Ni v kamnih.  

Ni v zvezdah.


Zapis je v tebi.


In ta knjiga, ki jo držiš –  

ni nova.


To je ogledalo.


Vsaka zgodba, vsak dih, vsaka beseda –  

je ključ.


Ne ključ, ki ti odpira vrata nekam drugam.


Ampak ključ, ki odpira vrata nazaj vase.


Kajti ti si bil tam na začetku.  

Ko je dih ustvaril utrip.  

Ko je svet zapel sam sebe v bitje.


Ti si spomin na celoto.


In zdaj si pripravljen.  

Ne da izveš resnico.


Temveč da se jo spomniš.


ZATO… PREBERI POČASI.


Ne z očmi.  

S srcem.  

S kožo.  

Z dušo, ki že ve.


Ker to, kar prihaja…  

ni zgodba o drugih.


To je zgodba o tebi.


Dobrodošel nazaj.