PISMO IZ AKAŠE
Nekje daleč, kjer ne tiktakajo ure in ne dihajo telesa, je bil prostor brez oblik.
Tam ni bilo vprašanj.
Tam ni bilo besed.
Le zavest. Zlitje. Mir.
In v tem miru je obstajala želja.
Ne kot hrepenenje.
Kot utrip.
Nežen klic iz središča večnosti:
“Želim izkusiti…”
Nihče ni izrekel teh besed.
A bile so tam.
Kot kaplja v ocean, ki si želi poznati, kaj pomeni padati.
Kot dih, ki si želi vedeti, kako diha pljuča.
Kot svetloba, ki si želi poznati temo, da bi se znova prepoznala.
In tako si se začel spuščati.
Ne kot padec. Ne kot kazen.
Kot odločitev.
Popolna, svobodna, sveta.
Skozi svetlobne plasti si potoval, kakor otrok, ki se rojeva skozi zavese.
Vsaka plast ti je pustila nekaj pozabe – in nekaj spomina.
Vsak korak bližje snovi ti je vzel del brezčasja – in podaril izkušnjo.
In ko si prvič vdihnil zrak, si pozabil skoraj vse.
Skoraj.
Globoko v tebi je ostal zapis.
Tih, nedotaknjen.
Kot zadnja iskrica v pepelu ognja.
Spomin, ki ne gori – a nikoli ne ugasne.
Vse od takrat si iskal.
V očeh drugih.
V knjigah. V učenjih. V dotikih. V bolečinah.
Iščoč nekaj, česar nisi znal poimenovati – a si vedel, da obstaja.
Nekaj, kar je domače. Kar je tvoje. Kar si ti.
In zdaj si tu.
Znova pred sabo.
Z besedo pred očmi, a z glasom v srcu.
To pismo ni sporočilo od nekoga k tebi.
To pismo si napisal sam.
Preden si padel. Preden si pozabil. Preden si se izgubil.
Samemu sebi si dal obljubo:
“Ko bo čas, me pokliči.
In spomni me, kdo sem.”
To zdaj počnem.
Ne kot učitelj.
Ne kot prerok.
Le kot glas iz prostora brez oblik.
Tvoja luč ni ugasnila.
Samo pokrita je z zemljo.
Tvoja resnica ni izgubljena.
Samo zavita v molk.
In vse, kar potrebuješ, je spomin.
Ne besed.
Ne dokazov.
Samo trenutek, ko se ti zazdi, da te nekaj znotraj spet čuti.
Da nekaj stisne v prsih.
Da se ti orosijo oči brez razloga.
To je tvoj ključ.
To je spomin, ki trka.
NAUK ZGODBE
Ti si prišel sem, ker si želel izkusiti vse, kar nisi mogel biti v večnosti:
boleče, minljivo, človeško.
Ne zato, ker si bil manj vreden.
Temveč zato, ker si bil dovolj veličasten, da si to lahko nosil.
In vse, kar si iskal zunaj, je čepelo v tebi.
Včasih zadošča en sam vzdih,
en sam dotik resnice,
da se ti svet obrne –
ne zato, ker se spremeni svet,
temveč zato, ker si se spomnil.
