KNJIGA ZVOKA
V začetku ni bila beseda.
V začetku je bil zvok.
En sam ton, ki je zažarel iz nedoumljive globine.
Ne zato, da bi nekaj povedal – temveč da bi bil.
Tisti zvok je bil prvi utrip stvarstva.
Nevihta, ki ni razbijala.
Ne glas, temveč prisotnost.
In ko je zazvenel, se je vesolje spomnilo, da obstaja.
Zvok ni nekaj, kar slišiš z ušesi.
Zvok je tisto, kar premika tvoj notranji ocean.
Besede te lahko naučijo –
a ton, ki jih nosi, te lahko ozdravi.
Ko si bil še v maternici,
nisi videl.
Nisi razumel.
Toda slišal si.
Slišal si utrip.
Slišal si dih.
Slišal si glas ljubezni, ki ni imel oblike –
a je bil tvoja edina resničnost.
In tam, še preden si kdaj izrekel svojo prvo besedo,
si vedel, da zvok pomeni življenje.
A potem si prišel v svet, kjer zvok ni bil več svet.
Postal je orodje. Orožje.
Besede so rezale, sodile, kričale.
In tvoje uho se je zaprlo.
Ne zato, ker ni več slišalo – temveč zato, ker ni več zaupalo.
Spomni se trenutkov, ko si nekaj slišal in si se razpočil od veselja.
Ali trenutka, ko ti je nekdo rekel: “Ni te več vredno.”
In tvoj celotni sistem je padel v temo.
Zvok ni nedolžen.
Zvok gradi ali ruši.
Zato je vsaka tvoja beseda sveta.
Vsak šepet je molitev.
Vsak izdih – vibracija stvarstva.
Nekega večera si sedel sam,
v sobi, kjer ni bilo nobene druge prisotnosti razen tebe.
Zunaj je deževalo.
Kaplje so trkale ob okno kot tihi utrip večnosti.
In takrat si zaslišal nekaj…
Ne besedo. Ne stavek.
Le ton.
Morda iz notranjosti. Morda iz sveta.
Toda tisti ton te je napolnil do roba.
Spomnil te je, da si več kot misel. Več kot oblika.
Da si glasba. Da si pesem, ki jo vesolje poje od nekdaj –
in bo pela še dolgo po tem, ko te ne bo več.
Nekje globoko v tvoji notranjosti obstaja prostor,
kjer še vedno odmeva tvoj izvorni ton.
Ton, ki si ga slišal, preden si prvič vdihnil.
Ton, ki si ga izrekel, preden si imel jezik.
Ta ton je tvoja identiteta.
Ne ime. Ne zgodovina.
Zvok tvoje duše.
Ko molčiš in prisluhneš…
ga slišiš?
In potem je tu tvoj glas.
Tvoj lasten glas.
Kolikokrat si ga zadrževal?
Kolikokrat si si želel nekaj povedati – pa nisi?
Zvok v tebi je začel molčati.
In tvoja moč z njim.
A glej – znotraj tebe še vedno utripa beseda,
ki ni bila nikoli izrečena – in še vedno čaka.
Ne zaradi drugih.
Temveč zato, ker ko jo izrečeš – se boš spomnil, kdo si.
Nekega dne boš stal sredi tišine.
In iz tebe bo prišla pesem.
Ne taka, ki jo poješ z usti.
Temveč taka, ki se poje iz tvojih kosti, iz tvojih ran, iz tvojega srca.
In takrat se bo svet ustavil.
Ker bo prepoznal ton, ki ga je čakal od začetka časa.
Tvoj ton.
NAUK ZGODBE
Tvoje besede niso le zvok – so vibracije tvoje zavesti.
Z vsakim glasom, ki ga izrečeš, ustvarjaš.
Z vsakim molkom, ki ga sprejmeš, zdraviš.
Z vsakim tonom, ki ga nosiš, si del glasbe vesolja.
Ne boj se več govoriti.
Ne da bi dokazoval – temveč da bi bil.
V tvojem glasu je moč.
Ne ker si glasen.
Temveč ker si iskren.
In tvoj najtišji šepet,
ko pride iz srca,
lahko premakne svet.
