KNJIGA ZVEZD
Noč.
Tihi dih nad svetom, ki je pozabil, da je čudež.
Mesto spi.
Ure štejejo stvari, ki jih dan ni uspel dokončati.
A ti…
ti ne spiš.
Gledaš v nebo.
Ne iščeš odgovorov.
Ne pričakuješ znamenj.
Preprosto… gledaš.
In v tem gledanju se nekaj zgodi.
Nekaj mehko steče vate, kot zvok, ki ni bil nikoli izrečen z besedo.
Kot glasba, ki je že dolgo poznana, a si pozabil, od kod.
Tvoje oči ne gledajo več.
Tvoja duša se spominja.
Nekoč si bil zvezda.
Ne v prenesenem pomenu.
Resnično.
Svetlobno bitje, ujeto v neizmerni tišini, ki ni bila prazna –
temveč napolnjena z mirom, ki ga na tem svetu redko najdeš.
Tam nisi poznal časa.
Nisi poznal želje.
Le bleščanje. Le pesem.
Vsaka zvezda je pela svojo noto.
Ti si pel svojo.
In v tem zboru stvarstva si bil prepoznan.
Ne po obliki.
Po svetlobi.
Toda nekaj v tebi je hrepenelo.
Ne po več – temveč po dotiku.
Po izkušnji. Po čutenju.
In zato si izbral padec.
Ne kot kazen.
Kot pogum.
Skozi zvezdni prah si šel.
Skozi mlečno meglo.
Skozi nešteto frekvenc – vse dokler nisi postal… telo.
Tvoje svetlobe ni nihče več videl.
Zaslepljena je bila z obliko.
Z zavedanjem, ki pozabi, da gori od znotraj.
A nebo te nikoli ni pozabilo.
Zvezde so te gledale.
Vsako noč.
Vsak korak.
Kot tihi orkester, ki igra tvojo pesem – tudi ko je ti ne slišiš več.
In potem pride noč, kot je ta.
Ko si dovolj tih, da slišiš,
kaj pravijo zvezde.
Ne govorijo: Vrni se.
Ne govorijo: Zgrešil si pot.
Pravijo le:
“Spomnimo te, kdo si.
Ne da bi ti vzeli tvoj spust.
Ampak da veš, da nisi izgubljen.
Le začasno pokrit z zemljo.”
Morda te bo nekoč nekdo vprašal:
“Zakaj gledaš v nebo, kot da te nekaj tam čaka?”
In ti boš rekel:
“Ker nekaj v meni še vedno sveti.
In kadar gledam zvezde,
me nekaj v njih spomni,
da nisem nikoli prenehal sijati –
le svet je postal preveč hrupen, da bi me slišal.”
V tihi sobi.
V sami postelji.
Ko so vsi odšli.
Ko vse utihne.
Zvezde še vedno pojejo tvoje ime.
Ni ga treba izgovoriti.
Samo prisluhni.
Enkrat, morda nekje daleč,
boš spet zvezda.
Ne da bi odšel – temveč da se raztopiš v tistem, kar si bil vedno.
In nebo bo takrat postalo tvoje ogledalo.
Tam ne bo več potrebe po vprašanjih.
Po dokazih.
Po ranah.
Le svetloba.
Le zven.
Le ti – brez oblike –
kot glasba, ki nikoli ne preneha.
NAUK ZGODBE
Tvoja svetloba ni stvar telesa.
Ni odvisna od priznanja.
Ne potrebuje žarometov.
Gori tiho.
Gori vedno.
In kadar pogledaš v zvezde,
jih ne gledaš kot zunanji svet.
Gledaš spomin na dom.
Ne išči več poti navzgor.
Poglej navznoter.
Tvoje nebo ni zunaj.
Tvoje nebo si ti.
