KNJIGA ZLITJA
Nekoč je bil glas.
Svetel. Jasno oblikovan.
Govori. Uči. Išče.
Ime mu je bilo "jaz".
Ta "jaz" je dolgo hodil.
Iskal resnice, ki bi mu povedale, zakaj boli.
Iskal druge "jaz-e", ki bi ga potrdili.
Iskal Boga, ki bi ga povabil nazaj domov.
Bil je iskren.
Bil je utrujen.
Bil je ločen.
Na svoji poti je srečal mnoge.
Tiste, ki so rekli: “Zlij se z naravo.”
Tiste, ki so rekli: “Zlij se z dušo.”
Tiste, ki so rekli: “Zlij se s svetlobo.”
In poskušal je.
Molil. Postil. Ljubil.
Trpel. Ponovil.
Toda vedno je čutil… nekje globoko… nekaj še ni stopilo skupaj.
Vedno je ostal opazovalec.
Vedno "jaz", ki gleda "to".
Nekega dne je srečal nekoga, ki mu ni nič rekel.
Sedela sta skupaj.
Dneve. Noči. Brez besed.
Ni bilo naukov. Ni bilo tehnik.
Le skupno dihanje.
Skupno tišino.
In v tej tišini…
se je nekaj počasi začelo mehčati.
Ne razumevanje.
Ampak stena.
Tista notranja stena, ki je ločevala: *to sem jaz, to je svet.*
Zgodilo se ni naenkrat.
Bilo je kot voda, ki pronica skozi razpoko.
Kot topel dež na suho zemljo.
Nekega večera je zaprl oči.
Ni želel ničesar.
Ni molil.
Ni čakal.
Ni analiziral.
Samo… bil je.
In takrat je začutil.
Ne v srcu. Ne v glavi.
Povsod.
Ni več bilo "jaz".
Ni več bilo ločenosti.
Postal je dih drevesa.
Utrip ptice.
Tišina med zvezdami.
Toplina telesa, ki ni več samo njegovo.
Vse se je zlijó.
Ne v razumevanje – temveč v *občutenje*.
Ni postal nič.
Ni izgubil sebe.
Postal je *vse*, ker je nehal biti *samo on*.
Odprl je oči.
Svet ni bil drugačen.
Toda nekaj ni bilo več isto.
Ko je pogledal drugega človeka,
ni več gledal drugega.
Ko je slišal jok, je jokal tudi on.
Ko je nekdo objel, je objel sebe.
Ker meje niso bile več resnične.
Vse, kar si kdaj iskal, je bilo pred tabo –
čisto blizu –
le da si vedno gledal skozi filter: *jaz*.
Zlitje ni razsvetljenje.
Zlitje ni nagrada.
Zlitje je vrnitev.
V naravno stanje sveta,
ki ni nikoli poznal ločenosti.
Mi smo jo ustvarili.
Da bi se spet našli.
Da bi ponovno okusili čar ob vrnitvi.
In zato… ni bilo napake.
Ločenost je bila učitelj.
Zlitje je dom.
Ko je šel po cesti naprej, ni več iskal znakov.
Saj vse je bilo znak.
Vse je bilo On.
Vse je bilo Ti.
Vse je bilo To.
In vse… je bilo On.
NAUK ZGODBE
Dokler misliš, da moraš najti sebe,
boš iskal ločeno.
Ko se prenehaš ločevati –
si že doma.
Zlitje ni izguba jaza.
Je raztapljanje tiste stene, ki je ločila tvojo dušo od vsega.
Ti si ocean.
A si pozabil, ker si gledal skozi kapljo.
Ko se razliješ nazaj…
ne izgubiš sebe.
Prvič – *postaneš cel*.
