KNJIGA ZEMLJE
V začetku ni bilo spodaj in zgoraj.
Ni bilo leve ali desne.
Svet ni bil kraj, bil je občutek.
Ti nisi bil ločen od vsega – bil si vse.
Nič ni tehtalo.
Tvoje misli niso bile ujeti oblaki, bile so svetloba.
Tvoje gibanje ni puščalo sledi, bilo je kot ples vetra.
In potem si izrekel eno samo prošnjo, iz središča bitja:
“Dovoli mi, da pozabim.”
Zakaj bi kdo želel pozabiti vse, kar je?
Ker si želel vedeti, kako dragoceno je, kar si že imel.
Ker svetloba, ki nikoli ne pozna teme, ne ve, da je svetloba.
In tako se je začela pot.
Ne navzdol – temveč v.
Potovanje v snov. V maso. V prostor, kjer je vse počasno, gosto, otipljivo.
Zemlja te je čakala.
Ne kot sovražnica, temveč kot učiteljica.
Njena teža je bila darilo.
Njena tema ni bila kazen – bila je priložnost.
Prvič si stopil na trdno.
Tvoja noga je pustila sled.
In zemlja jo je sprejela brez vprašanj, brez sodbe.
Prvič si občutil, da nekaj zadrži tvojo težo.
Da nekaj stoji pod tabo. Da nisi le lebdeč dih – ampak bitje, ki nosi maso.
In prvič si začutil, da si… ločen.
Nisi več bil vse. Bil si en sam.
In ta enost je bolela.
Iskal si obraze, ki bi te spomnili.
Iskal si nebo, ki bi ti zašepetalo resnico.
Iskal si med kamenjem, med drevesi, med glasovi.
A Zemlja ni govorila z besedami.
Govorila je z dotikom.
Ko si padel, te ni obsodila – samo te je podprla.
Ko si jokal, je vpijala tvoje solze in iz njih vzgojila semena.
Ko si legel na tla in izgubil voljo, te je zavila v vonj mahu in tišina listov.
Zemlja je bila prva, ki ti je rekla:
"Ne boj se teže. Teža te uteleša."
Vsakič, ko si občutil težo telesa, teže skrbi, teže neznanega,
si pozabil, da prav ta teža drži tvojo dušo na mestu.
Da brez nje bi še vedno plaval v svetlobi – a nikoli ne bi vedel, da ljubiš.
Nekega večera si sedel pod drevesom.
Tvoje roke so bile prazne. Srce je bilo utrujeno.
In prav tam, med kamenjem, je zrasel tihi uvid:
“To, kar boli, me veže.
In to, kar me veže, me uči.
In to, kar me uči… me vodi domov.”
Tisto noč si prvič zaspal v miru.
Ne zato, ker si našel odgovore.
Temveč zato, ker si sprejel Zemljo kot del sebe.
Ne več kot izgnanstvo. Temveč kot mater.
NAUK ZGODBE
Zemlja ni nekaj, kar te omejuje.
Zemlja si ti – v obliki, ki te uči, kaj pomeni ljubiti v omejitvi.
Brez nje bi tvoja luč ne imela telesa.
Brez teže ne bi mogel hoditi.
Svetloba, ki si jo prinesel, je iskra.
Toda šele ko se dotakne zemlje, lahko postane ogenj.
Tvoje korenine niso slabost. So vrata.
Tvoje rane niso napake. So razpoke, skozi katere vdira spomin.
In ko boš naslednjič občutil težo,
ne vprašaj: Zakaj jaz?
Vprašaj: Kaj mi zemlja zdaj kaže? Kaj mi želi predati v tem trenutku?
