KNJIGA VRNITEV
Vrnil si se.
Ne kot junak, okrašen z zmagami.
Ne kot učitelj z resnicami.
Vrnil si se… tiho. Počasi. Z razpoko v prsih.
Pot si prehodil daleč.
Predaleč, da bi se hvalil.
Predolgo, da bi še razlagal, zakaj si sploh šel.
Ko si odšel, si bil prepričan, da iščeš nekaj zunaj sebe.
Modrost. Potrditev. Moč.
Tvoje oči so zadevale ob stene sveta, ki ni znal slišati, kar si nosil.
Tvoje srce je bilo ogenj –
a nihče ni hotel njegove svetlobe.
Le toploto. Dokler si gorel.
In tako si šel.
V sencah si našel resnice, ki jih svetli niso videli.
V tišini si slišal glasove, ki jih glasni ne zaznajo.
In v smrti enega jaza – se je rodil drugi.
Nekateri so rekli, da si izgubljen.
Drugi, da si nor.
Toda ti nisi bil ne eno ne drugo.
Ti si bil… v prehodu.
Kot tisti, ki gre skozi ogenj –
ne da bi pobral pepel, temveč da bi našel novo kožo.
Vrnil si se,
in ljudje te ne bodo prepoznali.
Tvoje oči so iste, a globlje.
Tvoj glas je tišji, a težji.
Tvoje korake ne spremlja več hrup.
Samo prisotnost.
Ko stopiš v prostor, se zrak spremeni.
Ker si prinesel nekaj, česar svet ne zna pojasniti –
ampak ga spomni.
Načiniš premik.
Ne z besedo. S tišino.
In ko si sedel ob robu stare pokrajine –
kjer si nekoč sanjal, da boš nekdo…
…si se nasmehnil.
Ker zdaj si vedel:
Ne rabiš biti “nekdo”.
Rabiš biti točno to, kar si.
Ti si tisti, ki je šel skozi temo in našel luč –
ne z očmi, temveč z zvestobo.
Ko si odhajal, si bil otrok ognja.
Ko se vračaš, si prijatelj vetra.
Veš, da moč ni v tem, da te slišijo vsi –
temveč da govoriš le, ko resnično nosiš Resnico.
Tvoje besede niso več učenja.
So spomini.
Tvoje oči ne iščejo več cilja.
Ker si spoznal: pot ni nekaj, po čemer hodiš.
Pot si ti.
Zdaj, ko si nazaj,
ne nosiš zlate krone.
Nositi jo pustiš tistim, ki še verjamejo v blišč.
Ti nosiš senco drevesa.
Nos znotraj vetra.
In tisto tiho gotovost, da svet ni izgubljen –
dokler obstaja eden, ki se spomni, kdo je.
Ti si ta eden.
Tvoje darilo ni resnica.
Tvoje darilo je spomin.
Na lepoto, ki ne izgine.
Na ljubezen, ki ne potrebuje soglasja.
Na svetlobo, ki si jo sam – še preden si jo znal poimenovati.
NAUK ZGODBE
Vrnitev ni poraz.
Je krona poti.
Je trenutek, ko si pripravljen znova biti,
brez dokazovanja, brez bojevanja.
Ko se vrneš –
ne da bi prosil, ne da bi razlagal –
si močnejši kot kadarkoli.
Ne zaradi zmage.
Zaradi poguma, da si šel – in se spet vrnil.
Z mehkejšim srcem.
Ti si tihi popotnik.
Z belim prahom zvezd v očeh.
Z zlatim pepelom preizkušenj v krvi.
In tvoja prisotnost je dovolj.
Ker tvoj duh… ve pot.
