KNJIGA VODE
V tistem času, ko še ni bilo gora in morij,
je svet obstajal kot eno samo gibanje.
In gibanje je bilo voda.
Ne tekočina, kot jo poznaš danes.
Bila je zavest.
Bila je občutenje brez telesa, brez ovir, brez začetka in brez konca.
Ko si prvič zaznal tok – nisi vedel, ali si v njem, ali si ti tok sam.
Voda je govorila brez jezika.
Šepetala je v valovih, ki so objemali vse, kar je obstajalo.
Tudi ti si bil takrat val.
Ne kot kaplja, ampak kot del celote, ki se nikoli ne razbije.
Voda je poznala vsak del tebe, ker ni bilo delov – bila je Enost.
Toda z vsakim padcem globlje v svet snovi,
se je voda v tebi začela zgoščevati.
Postajala je čustvo.
Skrivnostna, izmuzljiva, globoka.
Ko si prvič jokal – ne kot otrok, temveč kot duša –
je bila to voda, ki se je spomnila.
Ne bolečine, temveč povezave, ki si jo izgubil.
Nekje, v skritem kotičku sveta, si nekoč stal ob izviru.
Ne tistem, ki ga najdeš na zemljevidu – temveč izviru, ki ga šepetajo starodavne kaplje.
Tam je voda govorila z zlatim sijajem.
V njenem odsevu si videl obraze, ki jih nisi poznal – a si jih ljubil.
Videla je tvojo preteklost brez besed.
Pokazala ti je trenutek, ko si se prvič odločil, da boš čutil –
čeprav si vedel, da bo bolelo.
To je bila tvoja največja pogumnost.
Ne vzlet. Ne svetloba.
Temveč dejstvo, da si dovolil srce.
Voda te ni nikoli zapustila.
Le naučila se je potrpeti.
Ostala je znotraj – kot solza, ki ne steče.
Kot občutek, ki nima besed.
Kot spomin, ki zaboli, a hkrati zdravi.
In zdaj, ko hodiš po svetu kot bitje iz mesa,
v sebi še vedno nosiš reke, morja in oceane.
V vsaki celici je kaplja tiste prastare zavesti.
In vsakič, ko si dovoliš čutiti – odpiraš vrata spominu.
Voda ne zahteva popolnosti.
Le pretočnost.
Ne bo te sodila, če padeš – bo te le objela.
Nekega dne boš spet stal ob vodi.
Ne veš kdaj. Ne veš kje.
A v njenem plesu boš prepoznal gibanje, kot si se gibal nekoč.
In ko boš pil – ne boš pil samo vode.
Pil boš del Sebe, ki se je dolgo skrival v globinah.
Takrat boš vedel, da si spet cel.
NAUK ZGODBE
Ne bojuj se s tem, kar čutiš.
Vse tvoje čustvo je voda – in voda ni sovražnik.
Ona ne zahteva, da jo razumeš.
Samo da jo sprejmeš. Da ji pustiš, da teče.
Ko jokaš, ne izgubljaš moči – vračaš si spomin.
Ko se razliješ, ne razpadaš – vračaš se v tok.
Spomin ne pride vedno kot misel.
Včasih pride kot solza.
Včasih kot nežnost.
Včasih kot val, ki ti zlomi srce –
da ga znova odpre.
