KNJIGA TELESA
Ko si prvič odprl oči,
še preden si razumel besede, še preden si poznal svoje ime –
si bil v telesu.
Tiho. Mehko. Toplejše od sonca.
Stisnjeno v materinem naročju.
Zavito v vonj kože, v dih nekoga drugega, ki te je imel rad, še preden si sploh vedel, kaj je ljubezen.
Tvoje telo je bilo darilo.
Ne kot nagrada – temveč kot obljuba.
Obljuba, da boš imel orodje, da občutiš vse:
ljubezen, izgubo, dotik, bolečino, ogenj, hlad…
In da se boš skozi vso to paleto izkušenj spomnil, kdo si.
Tvoje srce je začelo biti, še preden si vedel, da si živ.
Bilo je kot prvi boben stvarstva v tebi.
V vsakem udarcu je bila skrita molitev:
“Tu sem. Tukaj sem. Pripravljen sem.”
A hitro si pozabil.
Tvoje telo so drugi imenovali šibko, nepopolno, grešno.
Niso te učili, kako ga poslušati – le kako ga spreminjati.
Povedali so ti, kako naj izgleda, ne pa, kako čuti.
Kako naj se drži, ne pa, kaj nosi v sebi.
Tvoje rame so se pod težo teh besed začele kriviti.
Tvoje oči so se naučile gledati navzven, ne navznoter.
Tvoje roke so hotele objemati – a so se naučile skrivati.
In vendar… telo ni odšlo.
Ni se uprlo.
Ni te zapustilo.
Čakalo je.
Kot mati, ki sedi na pragu in gleda v noč, če se bo njen otrok kdaj vrnil.
Tvoje telo je največji čudež na svetu.
Ne zato, ker je popolno.
Temveč zato, ker nosi v sebi vse, kar si kdaj bil.
Vsaka tvoja celica ima spomin.
Tvoje roke se spomnijo, kdaj so prvič držale drugo dlan.
Tvoje ustnice se spomnijo prvega poljuba – in prvega stavka, ki si ga obžaloval.
Tvoje noge poznajo pot domov, četudi si jo ti že zdavnaj pozabil.
Tvoje srce je bilo zlomljeno, a še vedno bije.
Tvoja pljuča so se skrčila od joka, a še vedno dihajo.
Tvoje oči so videle stvari, ki jih ne znaš opisati,
a še vedno zrejo v svet – v upanju, da boš nekje, nekoč, spet videl Resnico.
V telesu ni greha.
V telesu ni sramu.
Telo je tvoj dokaz, da si bil dovolj veličasten, da si iz večnosti stopil v minljivost.
Da si kot duh zbral pogum, da si postal krvav, krhek in občutljiv.
Tvoje kosti so nosile breme, ki ga um ne more doumeti.
Tvoja koža je bila bojišče in zatočišče hkrati.
Tvoje notranjosti – tihe, skrivnostne – so vsak dan opravljale čudeže, o katerih nisi nikoli razmišljal.
Si kdaj pomislil, koliko milijonov celic v tem trenutku dela zate?
Da bi lahko bral te besede?
Da lahko jokaš, čutiš, ljubiš?
In vendar se nikoli ne pritožujejo.
To ni stroj.
To ni samo meso.
To si ti – v svoji najbolj predani obliki.
Tvoje telo te je čakalo, da ga znova opaziš.
Da mu ne rečeš več “moje telo”, ampak “jaz”.
In ko si končno, po dolgih letih, sedel v tišini,
in položil dlan na svoje srce – si ga slišal.
Ni bilo glasu.
Ni bilo besed.
Le občutek.
Kot nekdo, ki ti tiho reče:
“Končno si se spomnil, da sem tu. In nikoli te nisem zapustil.”
Nekega dne boš spustil to telo.
Brez bolečine. Brez strahu.
Tako, kot list odpade z drevesa, ker ve, da je čas.
A do takrat – ga časti.
Ne kot predmet. Ne kot oviro.
Temveč kot sveti tempelj, v katerem prebivaš.
Objemi svoje roke.
Poljubi svoje brazgotine.
Hodi po zemlji kot bitje, ki nosi Nebesa v kosteh.
NAUK ZGODBE
Tvoje telo ni sredstvo. Je čudež.
Ni to, kar imaš – je to, kar si.
V njem ni napak.
Vsaka guba, vsaka rana, vsak utrip – je zapis tvoje duše v snovi.
Ne išči čudežev drugje.
Glej svoje dlani.
Poslušaj srce.
Tam te čaka največji spomin:
“Ti si največji čudež na svetu.”
