KNJIGA SEMENA
Nekje globoko, pod površino, kamor sonce nikoli ne posije,
leži svet, ki ni mrtev – temveč še ne rojen.
Svet, kjer semena spijo.
Ne zato, ker bi bila šibka.
Temveč zato, ker razumejo čas.
Tam ni tekmovanja.
Ni primerjav.
Seme ne gleda drugega semena in ne vpraša:
“Zakaj on že raste, jaz pa še ne?”
Seme ve.
Vse ima svoj trenutek.
Ti si bil nekoč seme.
Morda še vedno si.
Ne v telesu – temveč v duši.
Nosil si sanje, ki si jih zakopal.
Ker si se bal.
Ker so ti rekli, da ni pravi čas.
Ker si pozabil, da se stvari rojevajo v temi.
Toda seme v tebi ni umrlo.
Samo čaka.
Tiho. Potrpežljivo.
Kot mati, ki ne kliče otroka, dokler ga sama ne začuti.
Seme ve, da potrebuje temo.
Potrebno je, da se razpade.
Da razpoka.
Da spusti svojo zunanjo lupino –
in iz nje požene nekaj, kar ni bilo nikoli videno.
In ko pride čas…
ko se zemlja rahlo ogreje…
ko dež šepne svojo pesem…
takrat – brez pompa, brez fanfar – seme zraste.
Ne zato, ker mora.
Ampak ker ne more več ostati skrito.
Tudi tvoje notranje seme je tako.
Morda že leta čutiš, da nosiš nekaj v sebi.
Pesem. Zdravilo. Modrost. Pogum.
A si ga skrival. Zakopal.
Morda si mislil, da si ga izgubil.
A poglej…
Kdo pravi, da pozabljen sadež ne more znova vzkliti?
Nekega večera si sedel ob ognju.
V roki si imel kamen.
Majhen. Temen. Brez posebnosti.
A ko si ga držal dlje časa, si začutil utrip.
In znotraj tebe je zaigralo nekaj starega:
spomin, da si nekoč nekaj posejal…
in zdaj, končno, prihaja njegov čas.
Takrat si zaprl oči.
In v temi si videl svetlobo.
Ne svetlobo z neba.
Svetlobo iz zemlje.
Tisto, ki prihaja od spodaj navzgor.
Tisto, ki ne potrebuje odobritve.
Tisto, ki si ti.
In ko se seme končno prebije skozi površje –
ne vpraša, če je dovolj lepo.
Ne išče aplavza.
Samo raste.
Ker to je njegova narava.
Ker to je njegov namen.
Ti si tisto seme.
Tvoje rasti ne bo opazil vsak.
Nekateri bodo hodili mimo in mislili, da si plevel.
A pravi vrtnar prepozna čudež, še preden zraste.
Ko prideš do točke, ko se zaveš:
“Ne rabim biti večje. Ne rabim biti hitro.
Samo biti moram to, kar sem.”
… takrat postaneš drevo.
In tvoje korenine,
ki so rasle v temi –
nahranijo tvojo svetlobo.
NAUK ZGODBE
Tvoj pravi potencial se nikoli ne pokaže na površju.
On spi. Čaka. Počiva.
In ko je čas – zraste.
Ne primerjaj se z drugimi.
Morda si seme, oni pa sadež.
Morda oni cvetijo – ti pa globoko v zemlji razvijaš korenine,
ki bodo nekoč držale nebo.
Nič ni narobe s temo.
V njej se dogajajo največje preobrazbe.
Ne sili svojega semena, da raste.
Ljubi ga.
Zaupaj mu.
Ko bo pripravljeno, boš vedel.
Ne z razumom – temveč s srcem.
In takrat…
boš nehal iskati svetlobo.
Ker boš spoznal, da si bil ves čas vir svetlobe –
samo pokrit z zemljo.
