KNJIGA PRISOTNOSTI
Nekega dne, tik pred mrakom, je človek prišel v vas, ki je ni bilo na nobenem zemljevidu.
Ne zaradi skrivnosti.
Ampak ker je bila premajhna, pretiha, preveč navadna, da bi koga zanimala.
Vaščani so živeli preprosto.
Niso veliko govorili.
Vsi so delali, spali, molili, in nikoli nihče ni vprašal: “Zakaj?”
Človek, ki je prišel, ni bil trgovec, ne romar.
Bil je iskalec.
A sam tega ni več verjel.
Rekel je, da je samo… utrujen.
Imel je v očeh tisto težo, ki ni od bremen, ampak od tega, da si dolgo iskal –
in ničesar ne našel.
Vaščani so ga sprejeli.
Dali so mu sobo. Kruh. Tišino.
Ni ga nihče spraševal, od kod prihaja.
In prvič po dolgih letih, se je človek počutil, da ne rabi razlagati.
Vas je imela eno posebnost.
Vsak večer, tik pred mrakom, so se vsi zbrali na istem mestu – starem drevesnem krogu.
Sedli so.
Nihče ni govoril.
Nihče ni vodil.
Samo… sedeli so.
Človek je prvič opazoval.
Drugič sedel zraven.
Tretjič… se je nekaj v njem ustavilo.
Ne ura.
Ne razum.
Nekaj globlje.
Tistega večera je vprašal starega moža:
“Zakaj se zbirate? Kdo vam je to ukazal?”
Mož je pogledal in rekel:
“Nihče nam ni ukazal.
To počnemo, ker… če ne bi, bi pozabili, da smo tukaj.”
“Tukaj?”
“Da. Ne v prostoru. V trenutku.”
“Ne razumem.”
Mož se je nasmehnil. “To je v redu.”
Človek je ostal v vasi več tednov.
Vsak dan je pomagal.
Nosil drva. Pometal. Opazoval.
Vsak večer je sedel z njimi v tišini.
In vsak večer je v njem postajalo tišje.
Nekega večera pa se je zgodilo nekaj drugačnega.
Med tišino je zaslišal zvok.
Kot pokanje v prsih.
Kot nežno lomljenje starega mnenja o svetu.
Slišal je – samega sebe.
Ne misli.
Ne analize.
Ampak čisto prisotnost.
Telo. Dih. Utrip.
Tu. Zdaj. Brez misli na včeraj ali na jutri.
In v tej prisotnosti…
…je čutil, da je svet popoln.
Ne zato, ker je dober.
Ampak ker je resničen.
Vstal je.
Ni nič rekel.
Odšel je do potoka.
Položil roke v vodo.
In zajokal.
Ne iz žalosti.
Ne iz sreče.
Ampak iz olajšanja.
Končno ni več iskal.
Ker je našel.
Ne mesto.
Ne odgovor.
Ampak trenutek.
In ko je odhajal iz vasi, se nihče ni poslovil z besedami.
Vsi so vedeli, da jih je človek zdaj razumel.
Ne z glavo.
Z biti-tam.
Ko se je ozrl nazaj, vas ni bila več majhna.
Ni bila niti na zemljevidu.
Ampak bila je v njem.
In to je bilo dovolj.
NAUK ZGODBE
Prisotnost ni stvar meditacije.
Prisotnost ni cilj.
Je odločitev.
Da ne pobegneš iz tega trenutka.
Bolečina je tu? Bodi z njo.
Lepota je tu? Vzemi jo nežno.
Prisotnost pomeni:
Ne išči izhoda.
Ne čakaj potrditve.
Samo – *ostani.*
Ker če ostaneš dovolj dolgo…
se svet razkrije.
Ne z odgovori.
Z resnico.
Da je ta trenutek vse, kar si kdaj iskal.
In nikoli nisi bil drugje.
