KNJIGA OGLEDAL
Nekoč, v času, ki se ga ne meri z urami, temveč s pogumom,
je obstajal grad z neštetimi sobami.
In v vsaki sobi – eno ogledalo.
A ta ogledala niso bila navadna.
Niso odsevala tvojega obraza.
Odsevala so tisto, kar si najraje skrival.
Tvoje strahove.
Tvoje molke.
Tvoje izgubljene želje.
In tisto najtišje vprašanje, ki si si ga nikoli upal izreči na glas:
"Kdo sem jaz – ko me nihče ne gleda?"
Nekega dne je v ta grad stopilo Bitje.
Ne kralj. Ne berač. Ne modrec.
Le Bitje z utrujenimi očmi in srcem, ki je dolgo iskalo… sebe.
Iskalo je odgovore v knjigah.
V zvezdah. V tujih pogledih.
A vse, kar je našlo, so bili odmevi – in ne resnica.
Dokler ni stopilo v prvo sobo.
Tam je bilo majhno ogledalo.
Ne večje od dlani. Razpokano.
In v njem – ne podoba, temveč trenutek.
Trenutek, ko je to Bitje prvič lagalo.
Ne drugim. Sebi.
Zastalo je. Pogoltnilo sline.
V prsih je nekaj zabolelo.
A ni odšlo.
V naslednji sobi je bilo večje ogledalo.
In prikazalo je otroka.
Tistega, ki je nekoč jokal, ko ni bil slišan.
Ki si je želel biti samo viden.
Ki se je naučil skrivati želje, da ne bi bil “preveč”.
Bitje je obstalo.
V očeh ogledala je zasijala kaplja.
In počila tišina, ki se je tam zadrževala že stoletja.
Vsaka soba… novo ogledalo.
Vsako ogledalo… nova plast.
V enem – je videlo, kako je ranilo druge.
V drugem – kako je dovolilo, da so drugi ranili njega.
V tretjem – kako je vse življenje bežalo… pred samim sabo.
Ampak nekaj se je spreminjalo.
Z vsakim ogledalom je postajalo lažje.
Ne zato, ker je bilo manj boleče – temveč zato, ker je bilo bolj resnično.
Nazadnje je prišlo do zadnje sobe.
Največje ogledalo.
To ogledalo ni imelo okvirja.
Ni imelo robov.
Le gladino… kot voda. Kot dih. Kot nebo.
In tam… je zagledalo nekaj, kar je presenetilo še najbolj skrite kotičke njegovega srca.
Ni bilo popolnosti.
Ni bilo božanskosti.
Ni bilo glamurja.
Bila je preprostost.
Bitje, utrujeno od vlog.
Brez mask. Brez dokazovanja.
In v tem pogledu je bila največja lepota.
Bitje je prvič videlo,
da je prav vse, kar je mislilo, da je treba skriti –
tisto, kar ga je naredilo celovitega.
Tisto noč je Bitje zaspalo na tleh sobane.
Z licem, naslonjenim na ogledalo.
In v sanjah je slišalo vprašanje:
"Katera knjiga je najlepša v deželi tej?"
In srce mu je odgovorilo:
"Knjiga, ki si jo pisal s solzami, pogumom in resnico.
Knjiga, v kateri si se končno ogledal – in se ni bilo česa več bati."
NAUK ZGODBE
Vse življenje si iskal potrditve zunaj sebe.
Toda najmočnejše ogledalo je čakalo znotraj.
V njem ni mask. Ni bleščic.
Le ti – tak, kot si bil vedno: nepopoln, čudovit in resničen.
Ko si sposoben pogledati vase brez strahu –
brez krivde, brez sramu –
si končno doma.
In ogledalo ti ne bo več sodnik.
Postane prijatelj.
