KNJIGA LUČI
Na skrajnem robu sveta, kjer se zemlja neha in začne neskončnost,
je stal svetilnik.
Ne veličasten. Ne nov.
Ampak trden.
Postavljen iz skal, ki so bile tam še preden je prvi človek izgovoril “jaz sem”.
Svetilnik ni govoril.
Svetilnik ni hodil.
Samo svetel je.
Zgodba pravi, da je v svetilniku živel človek.
Nihče ni vedel njegovega imena.
Nihče ni vedel, od kod je prišel.
Prišel je nekega dne s kovčkom, ki je bil star in prazen.
In ko so ga vprašali, kaj išče, je rekel le:
“Nič. Samo prostor, kjer lahko ostanem in svetim.”
Vaščani so se zasmejali.
A ne z zlobnostjo.
Z otožnostjo.
Svetiti? Kdo si danes še želi svetiti?
Svet je glasen. Nemiren. Hiter.
Svetilniki so ostanki druge dobe.
Ampak mož je ostal.
Dnevi so minevali.
Ladje so plule mimo.
Nekatere so opazile svetlobo.
Druge ne.
Viharji so rušili strehe.
Veter je lomil drevesa.
Svetilnik je ostal.
Tudi ko se je nebo raztrgalo kot stara halja…
je svetilnik še vedno gorel.
Nekega večera je v vas prišlo dekle.
Utrujena. Premočena.
Nihče ni vedel, od kod je.
Rekla je le: “Videla sem svetlobo.
Vse je bilo temno,
a v daljavi je bilo nekaj, kar ni obupalo.”
Ljudje so bili tiho.
“Sem lahko ostanem?” je vprašala.
In starec iz pristanišča ji je odgovoril:
“Ne vprašaj nas.
Pojdi vprašat svetilnik.”
In šla je.
Ko je potrkala, ni bilo odgovora.
Ko je odprla vrata, je zagledala človeka, ki je sedel ob plamenu.
Ni je vprašal, kdo je.
Ni jo vprašal, kaj išče.
Samo premaknil je stol.
“Lahko sediš, dokler si utrujena,” je rekel.
In sedela je.
Dolgo.
Včasih v tišini.
Včasih s solzami.
Včasih z nasmehom, ki si ga ni upala podariti svetu.
In potem… je ostala.
Leta so šla mimo.
Mož je postajal tišji.
Njegov dih je postal lahek, skoraj kot veter.
In ko ga nekega jutra ni bilo več v postelji…
je svetil.
Ne s telesom.
Z resnico.
Dekle je vzelo njegovo mesto.
Ne kot varuhinja.
Ne kot svetnica.
Ampak kot luč.
In tako je svetilnik še naprej svetil.
Ne zaradi napisa.
Ne zaradi dolžnosti.
Svetil je, ker je nekdo v njem vedno ostajal.
Ko so ljudje spraševali, zakaj vztraja –
je dekle reklo:
“Ker nekje tam zunaj nekdo tava v temi.
In če ta svetilnik ugasne,
bo morda verjel, da svetloba ne obstaja več.”
Nekateri so rekli, da je nora.
Drugi, da je naivna.
Ampak vsakdo, ki je nekoč iskal upanje –
in ga našel v žarku s skale –
je vedel:
To ni bila luč iz stroja.
To je bila luč iz srca.
In tako gre naprej.
Svetilnik stoji.
Novi obrazi prihajajo.
Stari odhajajo.
Ampak nekaj ostaja:
Luč.
Ne govori.
Ne uči.
Ne sili.
Samo sveti.
Za tiste, ki iščejo.
Za tiste, ki obupajo.
Za tiste, ki še ne vedo, da bodo nekoč potrebovali točno to:
Nekoga, ki ne ugasne.
NAUK ZGODBE
Bodi luč.
Ne zaradi priznanja.
Ne zato, da te vidijo.
Ne zato, da si več vreden.
Bodi luč, ker nekdo nekje še išče pot.
In če ugasneš ti –
morda se ne bo nikoli znašel.
Ne moreš rešiti sveta.
Ampak lahko ostaneš.
In tvoja prisotnost bo dovolj,
da nekdo nekega dne reče:
“Bilo je temno.
A v daljavi…
je nekaj še vedno gorelo.”
