KNJIGA KROŽENJA
Nekoč, ko so drevesa še govorila, in veter še pel v jeziku, ki so ga razumeli vsi,
je obstajala Pot.
Ni bila narisana na zemljevidih.
Ni imela oznak.
Le hodil si – in vedel, da si na njej.
Vsak, ki je živel, je bil na tej poti.
Tudi ti.
A večina je iskala cilj.
Točko, kjer bo konec truda. Kjer bo nagrada.
Kjer se bo vse “izplačalo”.
In prav zato so mnogi hodili z napetimi rameni.
Z očmi, zazrtimi daleč naprej.
Ne da bi opazili, da pot… ni bila ravna.
Temveč krožna.
Ko si prvič stopil nanjo, si bil seme.
Nisi vedel, da si že popoln.
Le majhen. Nežen.
Z velikim spominom in malim razumevanjem.
Svet je bil nov.
Vsaka stvar – čudež.
Dotik. Zvok. Pogled.
Ti si bil čudenje, ki hodi.
In potem si začel rasti.
Kot pomlad, ki se ne zaveda svoje lepote.
Kot veja, ki ne razume, da bo nekoč zlomljena – in prav zato živa.
V tistem krogu si šel skozi poletje.
Moč. Želja. Dokazovanje.
Svet je postajal oder – in ti si postal igralec.
Verjel si, da moraš zmagati.
Da moraš biti “nekdo”.
In pot je postala tekma.
Tek, kjer nihče ni znal povedati, kje je cilj – a vsi so hiteli.
Sonce je žgalo.
Telo je izgorevalo.
Srce je začelo pozabljati pesem vetra.
A krog ni čakal.
Z vrtinca dneva si vstopil v jesen.
Jesen.
Najtišji čas poti.
Čas, ko drevo odvrže to, kar je celo leto gojilo.
Ne iz poraza – temveč iz modrosti.
Takrat si začel izgubljati stvari.
Ljudi. Ideje. Mnenja o sebi.
In sprva je bolela izguba.
A nekaj v tebi je začelo šepetati:
“Nisi to, kar si izgubil.
Ti si tisti, ki ostane.”
Zima je prišla nežno.
Kot tišina po dolgem joku.
Kot soba, kjer ni več obiskovalcev – le ti in tišina.
V tej zimi nisi bil več junak.
Nisi bil več vitez.
Nisi bil več otrok.
Bil si… nič.
In ravno v tem nič – se je rodil klic.
Tihi uvid, da ni noben del poti bil zaman.
Da si bil cel že kot seme.
In še bolj cel, ko si odvrgel vse liste.
Ko je ponovno prišla pomlad –
in je sapica dišala po novem začetku –
si končno razumel.
Ne da greš proti cilju.
Temveč da si že v cilju.
Vsak korak, vsak ovinek, vsak padec – vse je bil cilj sam.
Zdaj si hodil drugače.
Počasi.
Z očmi, ki so gledale ne le naprej – temveč tudi okoli.
Videl si ptico. In nisi je vzel kot znak.
Vzel si jo kot ptico.
Videl si drevo. In nisi iskal pomena.
Čutil si ga.
Z ramo. Z dahom. Z nežnim spoštovanjem.
In v tistem trenutku, ko si nehal iskati,
se je pot odprla kot cvet.
Ne da bi razkrila skrivnost – temveč da bi te objela.
Takrat si sedel.
Nisi šel več naprej.
Ne zato, ker si se vdal –
temveč ker si spoznal:
“Tu sem. Na krožni poti.
In nikjer drugje ni bolj domače.”
Ob tebi je ležal list, ki je padel z veje.
Na njem kaplja.
V njej – ves svet.
In ti si se nasmehnil.
Ne zaradi razsvetljenja.
Temveč zato, ker si končno postal del kroga –
ne več tekač… temveč krog sam.
NAUK ZGODBE
Pot ni tekmovanje.
Pot ni preizkus.
Pot ni kazen.
Pot je življenje samo.
In ko prenehaš meriti, primerjati, dokazovati –
takrat začneš hoditi resnično.
Ni konca.
Ni zmagovalcev.
Je le ples:
z rastjo, z izgubo, s tišino, z vrnitvijo.
In vsakič, ko se vrneš na isto točko –
nisi več isti.
Si širši. Mehkejši. Poglobljen.
To je krog.
To je darilo.
