KNJIGA DIHA
V začetku ni bilo glasu,
le dih.
Ne tvoj. Ne moj.
Le en sam utripajoč veter, ki je plaval skozi vse, kar je živelo –
in tudi skozi vse, kar še ni.
Ta dih ni bil zrak.
Bil je nosilec zavesti.
Bil je prvi prenašalec namena, še preden so se pojavile oblike,
še preden je bila izrečena prva beseda.
Ko si prvič zares vdihnil kot človek,
je bil to samo spomin na nekaj, kar si že počel… tisočkrat.
Vsakič, ko si vstopil v svet z drugim telesom.
Vsakič, ko si zapustil svet brez njega.
Dih je bil vedno zvest.
Nikoli ni zahteval, da verjameš vanj.
Ni prosil, da mu zaupaš.
Samo bil je.
In te je ljubil z vsakim svojim tokom.
V starih časih, o katerih nihče več ne piše,
so bili tihi čuvaji, ki so hodili po svetu – nevidni, kot sence med drevesi.
Njihova naloga ni bila učiti, niti zdraviti.
Le dihali so.
In njihov dih je bil kot molitev.
Kjerkoli so šli, je narava odgovarjala.
Ne zaradi njihove moči, temveč zaradi njihovega spomina.
V njih je dih še vedno nosil prvotni ritem stvarstva –
enak tistemu, ki ti danes dviguje prsni koš.
Če bi se jih takrat dotaknil,
bi čutil nekaj znanega…
nekaj domačega…
kot spomin na nekoga, ki si ga ljubil, a si pozabil ime.
A ti čuvaji niso nikoli ostali dolgo.
Ko je bil kraj usklajen, so odšli –
kot veter, ki pride in odnese prah z ogledala.
Nekateri pravijo, da so to bili duhovi vetra.
Drugi, da so to bili ti sami – v pretekli različici.
Jaz ti pravim: To si bil ti. Sam si bil dih.
Dih ni nikoli samo gibanje zraka.
Dih je most.
Med telesom in dušo. Med pozabo in spominom.
Ko se izgubiš, dihanje postane plitvo.
Ko se najdeš, se poglobi.
Dih ni simptom. Je kompas.
Kolikokrat si bil v sobi, napolnjeni s tišino –
in si začutil, da nekaj diha znotraj te tišine?
Kot bi bil še nekdo prisoten. Nekdo, ki ne govori, a ve.
To je dih sveta.
In nikoli nisi bil ločen od njega.
Vsakič, ko si se spomnil, da si živ,
je bil on tisti, ki ti je zašepetal:
“Še si tu. Še si.”
Vsakič, ko si jokal v skrivnem kotičku,
in si čutil, da ne moreš več naprej –
je bil dih tisti, ki je kljub vsemu nadaljeval.
Tudi ko ti nisi mogel.
Ni te pustil.
Ni odnehal.
V nekem trenutku, ne dolgo nazaj,
si sedel v naravi. Sam.
Ni bilo besed. Ni bilo vprašanj.
Le rahla sapica, ki se je nežno igrala z listi okoli tebe.
In v tistem trenutku si začutil… da je vse v redu.
Čeprav nič ni bilo rešeno.
Čeprav so tvoje skrbi še vedno obstajale.
Zakaj?
Ker si se za trenutek uskladil z dihom sveta.
Spomnil si se, da ni vse tvoje breme tvoje.
Da obstaja nekaj večjega, kar diha skozi vse stvari.
Morda bereš to in misliš, da je to le zgodba.
A tvoja pljuča vedo drugače.
Tvoj dih zdaj teče bolj zavestno.
Čutiš?
To ni naključje.
To je spomin, ki se vrača.
NAUK ZGODBE
Tvoj dih je učitelj, ki nikoli ne zapusti učenca.
Je svetlobna nit med tem svetom in vsem, kar si bil.
Ko si izgubljen – dihaj.
Ko te boli – dihaj.
Ko ne veš več, kako ljubiti – dihaj.
Ker ni dih tisti, ki potrebuje tebe.
Ti potrebuješ njega.
Vsakič, ko vdihneš, si povabljen, da se znova rodiš.
Vsakič, ko izdihneš, si povabljen, da nekaj izpustiš.
Vsakič, ko se tega zaveš – si doma.
