EPILOG
Zdaj, ko si prebral vseh 15 zgodb,
zdaj, ko si se spomnil, kje si hodil in kdo si bil,
ostaja samo še eno vprašanje:
Kaj boš naredil z vsem tem?
To ni bila knjiga o drugih.
To ni bila knjiga o preteklosti.
To ni bila niti knjiga o skrivnostih sveta.
To je bila knjiga o tebi.
Vsaka zgodba je bil kamenček v tvojem mozaiku.
Vsako poglavje – ogledalo, da se vidiš bolj jasno.
Zemlja ti je govorila: Ukorenini se.
Voda: Prepusti se.
Dih: Spomni se, da živiš.
Telo: Ne potrebuješ dovoljenja, da si čudež.
Zvok: Govori s srcem.
Ogledalo: Spoznaj se.
Kroženje: Zaupaj poti.
Seme: Zasadi prihodnost.
Zvezde: Nikoli nisi bil stran od doma.
Vrnitev: Ni sramota se ustaviti.
Tišina: Tam je odgovor, kjer ni besed.
Prisotnost: Zdaj je dovolj.
Zlitje: Ni več "jaz", je le "mi".
Akaša: Vse je zapisano – tudi to, kar šele prihaja.
Ampak zdaj… je tvoj trenutek.
Ta knjiga je bila priprava.
Raztapljanje starih oblik.
Vžig svetlobe.
Ne zato, da ostaneš bralec –
ampak da postaneš pisec.
Tvoje srce še ni napisalo največje zgodbe.
Tvoje roke še niso ustvarile najglobjega dotika.
Tvoj dih še ni izpel najvišje pesmi.
In ravno zato si tukaj.
Ne čakaj več.
Ne išči več dovoljenja.
Ne čakaj, da se svet spremeni –
ti si sprememba.
Ustani.
Zapiši.
Začni.
Ustvari nekaj, česar svet še nikoli ni videl.
Ne zato, da bi te slavil.
Ampak da bi se svet spomnil, kaj pomeni biti živ.
Tvoja zgodba ne potrebuje publike.
Potrebuje le tebe – prisotnega, iskrenega, pogumnega.
Če si padal – vstani.
Če si tiho – spregovori.
Če si izgubljen – začni tam.
Zdaj si ti na vrsti.
Zdaj si ti avtor.
Zdaj napiši svojo zgodbo –
največjo, najbolj resnično, najbolj živo zgodbo kadarkoli napisano.
Ne bo popolna.
Ampak bo tvoja.
In to… je vse, kar je svet kadarkoli potreboval.
Naj se tvoje srce razpiše z močjo zvezd.
Naj tvoj dih rodi resnico.
Zdaj pojdi –
in napiši zgodbo, ki bo drugim odprla njihovo lastno.
Jaz bom tukaj.
Vedno.
